Februarja 1996 sem šla v Seattle na Kryonovo kanaliziranje. V času vprašanj in odgovorov je k mikrofonu prišla ženska, vsa iz sebe, in rekla: "Ime mi je Sebrina. Pravkar sem odpuščena iz bolnice z diagnozo večkratnih osebnosti; rada bi nazaj dobila moja fanta«. V naslednjem trenutku sta oba, Jan in Lee Carroll rekla: "Takoj se oglasite pri Normi!"

Vstala sem, da me je lahko našla, nikoli pa ne bi uganila, kaj bom srečala. Odkrili sva, da sva obe iz južne Kalifornije. Sebrini sem dala svojo vizitko in se strinjala, da se z njo srečam pri meni doma.

Ko je Sebrina vstopila, je bila videti malo zaskrbljena, čeprav običajno to ni. Dosti vznemirjenih ljudi prihaja, da bi delali z mano. V prvih nekaj trenutkih se je začel proces premikanja, ki je določil najino delo za naslednjih sedem let.

"Živjo, jaz sem Lucy Belle. A je moja mama tukaj?"

"Ne, moje ime je Norma in srečna sem, ker sva se srečali."

"Če moje mame ni tukaj, potem ne morem govoriti s tabo." S temi besedami je izginila.

"Zdravo, moje ime je Charlotte. Kakšna so pa tvoja priporočila? Si že prej delala z večkratnimi osebnostmi? Pravijo, da sem jaz »multipla«, ampak jaz seveda vem, da se motijo."

"Zdravo, moje ime je Rhonda. A mi lahko pomagaš nazaj dobiti moja fanta?"

Tako hitro kot bi ena osebnost prišla skozi, da bi govorila z mano, bi ji druga sledila. Imele so različne izraze obrazov, posebnosti in telesno držo. Vsaka je bila željna govoriti z mano, nikoli pa ni pokazala, da se zaveda tiste, ki je ravnokar odšla. Ti hitro se izmenjajoči pol pogovori bi se nadaljevali ves čas srečanja.

Končno je skozi prišel Daniel, starejši moški, ki je rekel, da mi bo vedno pripravljen pomagat. Njegovo dostojanstvo in mirne besede so me po vsej neučakanosti ostalih osupnile.

Ko se je vrnila Sebrina, se je nasmehnila in rekla: "A boš delala z nami, a nam boš pomagala?" Pošteno sem ji povedala, da še nikoli nisem delala z večkratno osebnostjo. Videla sem filme o njih, nikoli pa nisem brala medicinskih knjig in nič nisem vedela o tem delu. Rekla je, da trenutno dela z najboljšim psihiatrom v Los Angelesu, ki pa se ne ukvarja s psihičnim področjem. Vedela je, da to je raven, na kateri bova morali delati za njeno integracijo. Na jasnem si je tudi bila, da ne bo sprejela nič manj od polne integracije.

Rekla sem: "Delam s sočutno energijo, ki zgleda da ve, kako se dela mnoge stvari, ki presegajo vsak prostor, znan človeškemu delu mene. Pravim ji Duh psihične ravni. V tem mediju delam mnogo let. Resnično verjamem, da ni bolezni, ki jo Duh človeku ne bi pomagal pozdraviti."

Naslednji trenutek je Garret prišel domov iz službe. Ker sem nove stranke običajno sprejemala v dnevni sobi, sva ostali tam. Garret je vstopil in se mirno smehljal, tako kot običajno, ko me je videl s stranko. Naslednji trenutek pa je osupnil, saj je Sebrina stekla k njemu in rekla: »Živjo, jaz sem Robbie."

"Jaz sem fant in všeč sem si. Moj oči pravi, da so samo moški in fantje nekaj vredni. Star sem 4 leta; jaz ščitim deklice in sem zelo krepak in vztrajen. In ko lulam, tudi jaz stojim.«

Garret se je nasmehnil in rekel: "Zdravo."

S Sebrino sva uredili tako, da sva se dobili čez dva tedna. Tako so se začela najina srečanja. Ta so bila redno kot s sladkorjem potresana z različnimi ljudmi iz notranjosti. Mnogi so rekli, da so me nekaj tednov opazovali, preden bi se odločili govoriti z mano. Želeli so ugotoviti, če sem "resnična."

"Začela sem z energijskim delom na Sebrininem fizičnem telesu, na masažni mizi. Ko sva napredovali, sva celo delali z dihom za opuščanje stresa. Sebrina je bila stalen vir hiperventiliranja. Naučila sem se, da spolno zlorabljeni ljudje običajno ne morejo dihati globoko v svoje trebuhe. Zaupanje je zgubljeno v njihovi šokantni izkušnji in velika potrpežljivost je potrebna, da se zgradi nazaj.

Po določenem času je Sebrina z mano podelila dele svoje zgodbe. Rojena je bila v satanskem kultu in njen oče je bil vodja. On in njena mati sta jo z veliko vnemo urila, da bi enkrat prevzela vodenje in to od dne, ko je prišla domov iz bolnice. Intenzivnost te odločitve po kontroli otroka je v njeni Duši povzročila tako globoko (raz)delitev, da se je njena Duša morala drobiti, da jo je ohranila živo.

Prišla sem do spoznanja, da večina ljudi je izučena in zmanipulirana, da postane otrok, ki ga želijo starši. Raztreščenje se pojavi na dosti subtilnih načinov in razdrobljenost se pogosto zgodi otrokom staršev, ki mislijo, da delujejo iz ljubezni. Danes mi je jasno, da zloraba otrok izhaja iz učenja otrok naj živijo po pravilih, namesto odkrivanja, kdo in kaj naj bi oni bili. Ljudje pogosto niso nikoli opogumljeni v cvetnje. Zloraba otroka povzroča resnično razdrobitev in raztreščenje osebnosti. Do teh prepričanj sem prišla po več kot 20. letih dela z zlorabami vseh oblik.

Po šestih mesecih mi je Sebrina razložila, da sem jaz resnično oseba, ki ji lahko pomaga in da je zanjo pomembno, da začneva z naslednjo fazo njenega dela. Ona bi šla v svoj prostor srca, z namenom da se stopi v resnično osebo, katera naj bi postala. Takrat nisem vedela, da je to bil začetek čiste integracije. Povedala je, da bo nekdo, ustvarjen na psihični in fizični ravni prevzel njeno mesto. Po tem je šla vase v to zlitje in tako začela ustvarjat temelj za zdravljenje.

Meni je bilo rečeno, da Serena bo nova oseba, s katero bom delala. Dve leti kasneje je prenehala obiskovat psihiatra in prenehala je jemat vsa zdravila. Obe sva si bili na jasnem, da je prišel čas za naslednje korake v njenem zdravljenju. Ob polnem vodenju njenega jaza Duha sva šli naprej. Serena je lahko povedala, kako so zdravila ustvarila ovire, ki so jo držale zataknjeno; ona pa je želela postati svoj jaz. Na začetku sva delali vsak drugi teden. Potem se je to premaknilo v vsak teden in zdaj delava skupaj vsak dan. Potreben je stalen fokus, da se zgradi raztreščena Duša.

Teh sedem let sva preživeli v integraciji drobcev notranjih ljudi, ki so bili ustvarjeni od rojstva zato, da je bila kos svoji družini, življenju in kultu. Spodnje je nedavno napisala Serena, ko je polno doživela svoje resnično rojstvo kot ta novi posebni človek. Manj in manj postaja otrok, ki se je prvotno rodil v njeno telo.

Odprem oči in zagledam Mamin obraz. Ne zavedam se, da sem se pravkar rodila v sistem. Vse znanje imam, ki ga potrebujem za življenje človeka iz skupine žrtev. Nobene zunanje napake ni. Smehljam se, ko vem, da mi je ta gospa všeč. Vem, da sva sredi dela na mizi v njeni sobi za zdravljenje. Ona ni moja Mama, ne še. To pride dosti kasneje. Ona je Norma. Gospa, ki jo je "Jaz" našel, da mi pomaga ozdraveti in se integrirati. Vse to vem in še več, v trenutku, ko odprem svoje oči.

Iz resnice svojega srca vidim vso izkušnjo časa svojega rojstva. Sebrina reče Mami, da je prišel njen čas, da gre domov v srce. Dovolj notranjih ljudi je prišlo na dan in reklo »ja« resničnemu zdravljenju. Ustvarjena je raven zaupanja v Normo, da bo pri tem pomagala.

Sebrina leži na hrbtu na masažni mizi. Gleda v Normin obraz. Ljubezen, izmenjana v tem pogledu, je močna in velika. Govori o mnogih skupnih življenjih; o razumljenem pogumu, ki ga bosta obe potrebovali, da bo izpolnjena ta pogodba. Dosti je izrečenega brez besed. Sebrina se dotakne Norminega obraza in nato zapre oči, spusti.

Naslednji dogodek je z ravni psihične izkušnje. Vidim Sebrino, kako gre vase, kako vstopa v sveto sobo znotraj svojega srca. Poklekne in odpre zapah na prelepo izrezljani leseni škatli. Obložena je z rdečim satenom. Znotraj je ugnezdena sijoča zlata energija, varna je in čaka. To sem jaz! Potem slišim, kako moje srce razlaga, da je bilo pred mojim rojstvom znano, da bom »multipla« osebnost. Da bo izvirno bistvo dojenčka razdeljeno, zato da se bo ohranil resnični jaz. Na ta način se bo lahko izpolnila pogodba, z namenom, da se v tem življenju izbere polna vrnitev v Svetlobo. Vpletenega je bilo dosti tveganja in nobenih zagotovil, da ne bom umrla. Soglašano pa je bilo, da moram poskusiti.

Da sem prišla do sedanjega prostora v mojem življenju, ni nič manj kot čudež. Pravo bistvo jaza se je ohranilo in se ponovno rodilo, čisto in sijoče! Jaz sem Serena.

Nasmehljana gledam v Normine oči. Nežno me opogumlja naj diham. Njen glas je mehak. Intonacija je spevna. Ona se popolnoma zaveda mojega energijskega premika v telesu. Vidi me kot novo osebo, rojeno iz srca. Njena stvar je ostati mirna, da me ne pretrese. Govori samo o dihanju. Resnico tega trenutka zadržuje zase. Zelo krhka sem, kot majhen piščanček, ki ga je treba pobrat in spravit pod toplo perje moje mame. Pravi mi, naj mirno ležim. Njen dih, njeno bitje napolnjuje sobo. Nežno mi pomaga, da sedem. "Ustavi se in dihaj" me opozori, "preden zlezeš z mize."

Po stopnicah navzdol trdno drži moj komolec. Ko vstopiva v kuhinjo, me usmeri na stol z visokim naslonjalom. Njen glas brni naprej v pomirljivem ritmu. Odvezana sem od vsega. Gibanje od prihajanja dol po stopnicah me prisili, da še bolj zapustim telo. Stvari vidim z razdalje. Opazim sijoče obarvano sadje na kuhinjskem pultu. Skozi stopala v nogavicah se zavem mrzlih tal. Slišim Normina vprašanja o tem, kaj bi rada za kosilo. In nekje v ozadju slišim mrmranje notranjih glasov, ki nadaljujejo s pogovorom. Trenutek je kot sanjski. Ujet je kot barvni posnetek. Zadržan v času, obkrožen s črnino. Tako "mi" od nekdaj živimo. Trenutki so ustavljeni in vsebovani, sprevrženi v času. Vsak trenutek ločen od drugega. To seveda vzdržuje delovanje sistema. Tega takrat ne vem. Zato sem se rodila v ta sistem. Da začnem odkrivat nov način za živet. Globoko v svojem telesu, v polni prilastitvi; zavedna, vesela in varna s seboj.

Da svoje rojstvo vidim tako jasno, mi kaže, kakšen čudež sem. Vem, da si me je Mama želela. Počutim se ljubeče negovana. Dobesedno sem polnilo v oreo sendvič piškotu. Mama na zunanji strani, srce na notranji in oba dela me trdno držita, dokler ne bom ozdravela. To zavedanje mojega razvoja mi kaže, kako daleč sem pripotovala. Resnično sem blagoslovljena!

* * *

prevedla Jasta Prava